Ko otrok noče v vrtec …
Otroci v vrtec pri nas vstopajo pri zelo različnih starostih. Nekateri ga začnejo obiskovati že pri enajstih mesecih, mnogi nekoliko kasneje.
Stiske, ki se lahko pojavijo ob tem, so različne tudi po jakosti in trajanju – odvisne pa so od cele vrste dejavnikov. Na mnoge lahko vplivamo.
Raziskave kažejo, da je otrokom odhajanje v vrtec lažje po dopolnjenem tretjem letu. Po tretjem rojstnem dnevu ima otrok namreč že zgrajeno osnovno strukturo osebnosti, ponotranjene različne vzorce in strategije soočanja z neznanimi, novimi situacijami, oblikovano ima notranjo predstavo zanj pomembnih oseb, zaradi česar jih lahko ohranja v spominu tudi takrat, ko jih ni ob njem. Tudi miselne in jezikovne zmožnosti ima toliko razvite, da lahko učinkovito reši težave in v komunikaciji z drugimi poišče rešitve.
Ko je v varstvo treba prej
To pa še ne pomeni, da so vsi otroci, ki pridejo v vrtec pred svojim tretjim letom, nujno v hudi stiski. Izkušnje kažejo, da lahko otroci tudi v prvem ali drugem letu svojega življenja odidejo v varstvo k drugi osebi in ni nujno, da zanje skrbi samo mama ali drugi primarni skrbniki. Da pa bo otroku lažje, je pomembno, da mu omogočimo, da se na to drugo ali tretjo osebo varno naveže. Navezanost je tisti ključni odnosni pogoj, da bo otrok lahko ostal v varstvu drugih oseb in ob tem ohranil občutek varnosti.
Kako vzpostaviti varno navezanost?
Otrok razvije vzorec navezanosti okoli svojega prvega leta. Varno navezan otrok zaupa, da bo zanj poskrbljeno, da bodo odrasli prepoznali in poskrbeli za njegove potrebe. Pomembne odrasle v svojem življenju doživlja kot varen pristan, kamor se lahko zateče v vsakem trenutku, še posebej, ko je negotov, se prestraši, pa tudi, ko potrebuje toplino in pozornost. Ko ima tak otrok dovoljkrat v odnosu z odraslimi pozitivno izkušnjo, tudi vnaprej pričakuje, da bo to dobil. Tak otrok ob ločitvi od ljubečih in pozornih oseb protestira ter se jih zelo razveseli, ko se vrnejo. Otrok s takim vzorcem navezanosti lažje vzpostavlja varne odnose tudi z drugimi, na primer z vzgojitelji. Pričakuje, da mu bo v stiku z njimi prijetno, da bodo zanj poskrbeli, zato z radovednostjo in zaupanjem vstopa v odnos z njimi. To so dobri temelji, da lahko z vzgojiteljem relativno hitro vzpostavi dober odnos in se sčasoma nanj naveže. Ko je ta vez vzpostavljena, je pripravljen, da ostaja v njegovem varstvu, ne da bi pri tem občutil stisko.
Vsi potrebujemo čas
Vzgojitelj in otrok za vzpostavitev navezanosti potrebujeta čas. Čas, da imata izkušnjo skupnega sobivanja, čas zato, da lahko vzgojitelj spoštuje otrokov osebni prostor in tempo, v katerem ga bo spustil blizu, mu dovolil, da se ga dotakne, vzame v naročje. Včasih gre to bliskovito – dovolj je trenutek, nasmeh, prijazen in nežen nagovor ali kakšna hudomušnost. Nekateri otroci pa zaradi svojega temperamenta potrebujejo več časa.
Kdaj je otroku najtežje?
Verjetno je najslabši čas za prehod v vrtec obdobje med 6. in 12. mesecem. Takrat se otrok zave, da ni eno z mamo, obenem pa še nima razvite notranje predstave nje, zato nastopi obdobje velikega strahu pred ločitvijo. Naenkrat se zave, da mama, ki jo je še pred kratkim dojemal kot sestavni del sebe, lahko odide, ker sta ločena. Obenem pa, ko je ob njem ni, niti ne ve, da obstaja, saj še nima kapacitete, da bi jo ohranil v spominu. To dejstvo strah še dodatno potencira.
»Nočem v vrtec!«
Obstajajo mnogi zelo različni razlogi, zaradi katerih se otrok upira ob prihodu v vrtec ali pa doživlja stisko, ko je že v vrtcu. Otroci so lahko utrujeni, ker slabše skrbimo za strukturo dneva, ker ne vzdržujemo dovolj trdnega urnika aktivnosti, počitka, obrokov in spanja. Ali pa preprosto zato, ker smo imeli v zadnjih tednih preveč aktivnosti ali dogajanja. Včasih je lahko razlog tudi bolezen, ki se v telesu že kuha, čeprav zunanji simptomi še niso jasno vidni.
Kaj se dogaja doma?
Vrtec lahko zavrača tudi otrok, ki svoje starše pogreša, ker se z njim ne ukvarjajo dovolj, ali pa nasploh preživljajo premalo časa skupaj. Otrok včasih noče v vrtec, ker ga skrbi za starše, ko na primer čuti napetosti v partnerstvu staršev, ali pa zazna, da se eden od staršev ne počuti dobro (izguba službe, duševne težave …). Lahko tudi prepozna stisko starša ob ločitvi od otroka. Ta otrok lahko čuti veliko potrebo po tem, da ostaja doma, da bi poskrbel za svoje starše, da bi s tem nadzoroval družinsko dinamiko.
Otroku pomagajte z rutino, strukturo in rituali.
Kako graditi občutek varnosti?
Občutek varnosti bomo zelo težko zgradili, če v družini ne bomo vzdrževali določene rutine, strukture in ritualov. Če jih lahko zagotovimo otroku, je to najboljša preventiva, da do težkih odhodov od doma sploh ne bo prihajalo, razen ob izjemnih situacijah.
* Struktura
Dan naj bo predvidljiv, zato gremo v vrtec in domov ob istem času, različne aktivnosti v dnevu in tednu naj se ponavljajo ob predvidljivem času in ponavljajočem se ritmu. To je tisto, kar daje strukturo dnevu in tednu.
* Rutina
Rutino dosežemo z vztrajnim ponavljanjem istih zaporedij. Ko vsako jutro otroka pospremimo v kopalnico, da gre na stranišče in si umije obraz, nato skupaj z njim sedemo za mizo, da pojemo zajtrk. Po zajtrku naj se umije, se obleče in obuje ter odide skozi vrata, ker je čas za vrtec. To vztrajno ponavljanje vrstnega reda dejavnosti in okolij se sčasoma avtomatizira. Tako bo trenutkov, ko ti prehodi sprožajo upore, sčasoma bistveno manj.
* Rituali
Razvijte čisto lastne rituale za različne priložnosti! Izmislite si svoj ritual poslavljanja v vrtcu. Otroci rituale zelo hitro usvojijo, si jih želijo, in ko starši včasih hočemo kaj preskočiti ali predrugačiti, se praviloma temu uprejo. Ni toliko pomembno, kakšen je ta ritual, kot že samo to, da ga imamo. Preden gre otrok v skupino, lahko, na primer, skoči v naročje, močno ga stisnemo, mu zaželimo lep dan in ga spustimo na tla, da lahko sam stopi do vzgojitelja. Ko bomo vsak dan na isti način izpeljali trenutek slovesa, bo to lažje tudi ob tistih dnevih, ko počutje otroka morda ne bo najboljše. V trenutkih stiske bo namreč imel nekaj oprijemljivega, znanega, na kar se bo lahko naslonil. Tudi če bo ob tem zajokal, bomo največkrat opazili, da bo sledil vsem korakom rituala.
Sodelovanje z vzgojitelji
Zavračanje vrtca se lahko pri otrocih dogaja v zelo različnih obdobjih in starostih, razlogi pa so lahko zelo različni in – včasih – zelo prikriti. Zato je pomembno, da se pogovarjamo z vzgojitelji, ki lahko s pogovorom in opazovanjem pridejo do odgovorov. Nobena tolažba namreč ne pomaga, če ne odstranimo pravih razlogov.
Po tretjem letu lahko že opazimo, da bo otrok že večkrat sam poskrbel zase, da se bo uspel pomiriti z manj prisotnosti in angažmaja odraslega. Včasih bo dovolj že naš pogled in drobna spodbuda od daleč. Postopoma bo vse bolj zmožen, da svoje vznemirjenje zdrži in ga pomiri. Vsekakor pa imejmo v mislih, da še dolga leta ostajamo starši in drugi pomembni odrasli varen pristan, kamor se otrok zateče po kratek objem ali pomoč, ko situacije ne zmore razrešiti sam.
V vrtec z medvedkom?
Igračka v v kateri otrok išče oporo, je vedno dobra strategija prehoda in premagovanja hipnih stisk. V psihologiji jo poznamo kot tranzitorni objekt, torej tisto reč, na katero otrok prenese pomirjujoče, pozitivne občutke varnosti, ki jih je doživel v odnosu s primarnim skrbnikom. Bližino igračke dobesedno uporabi namesto bližine mame. Odhod v vrtec z igračko je torej vsekakor priporočljiv. Vzgojitelji seveda lahko ob dobrem poznavanju otrok presodijo, kateri so tisti trenutki, ko jo otrok dejansko potrebuje, kdaj pa ga lahko tudi ovira, zato je igračko bolje pospraviti.
Članek je bil objavljen v reviji Pogled
Pogled o različnih vidikih vzgoje in starševstva piše poglobljeno, tehtno in praktično. Zaupanja vredne vsebine pišejo znani slovenski strokovnjaki z različnih področij.
Pogled lahko pridobite kot brezplačno starševsko prilogo ob naročilu otroških revij Cicido in Ciciban.
